Otočec

Otočec (z naslovom Grajska cesta 2) spada v skupino t. i. raščenih arhitektur in je edini otoški grad na Slovenskem. Stoji na otočku reke Krke v istoimenskem naselju (prej Št. Peter) pri Novem mestu, tik ob magistralni cesti proti Zagrebu. Do stavbe vodita z obeh strani reke lesena, nekoč dvižna mostova. Okolco zaznamuje urejen park. Današnja podoba obsega okvirasto obzidje z obrambnimi stolpi, jedro pa predstavlja na podkvastem tlorisu pozidan palacij v obliki dveh dvonadstropnih traktov.

Prvotni grad je nastal v 1. polovici 13. stoletja, torej v času prehoda romanike v gotiko. Bil je last gospodov Puchsov in zatem Višnjegorskih ter po letu 1209 grofov Andeških. Sredi stoletja je postal last freisinških škofov, ki so ga podeljevali v fevd. Med letoma 1252 in 1293 je na gradu živel rod gradiščanov, bratov Otoških (de Werde, Wärth; leta 1254 se v pisnih virih prvič omenja freisinški ministerial Henricus de Werde). Po letu 1300 je začela freisinška posest na Dolenjskem nezadržno propadati. Sinovi Hermana z Otočca so leta 1324 (brez omembe freisinškega gospostva) dali fevdalno obljubo po grajskem pravu Henriku III. Svibensko-Planinskemu.

Pred letom 1343 so prišli do gradu Herrand, Ortolf in Leutold Auersperg, ki pa so ga že 1348 prodali veji hrvaških Babonićev. Do tedaj se je iz skromnega objekta razvil v kastelni grad, ki je dobil značaj utrjene (torej obzidane) fevdalne postojanke šele v začetku 14. stoletja. Leta 1436 je tretjino stolpa dobil v fevd Nikolaj Lengheimer, vazal Celjskih.

Sodeč po gotskih stavbnih sestavinah – mdr. treh gotskih portalih –  je najstarejše stavbno jedro vzhodni trakt, ki se z južnim traktom ob desnem rečnem rokavu stika v obliki črke L. Ta podoba je bila izoblikovana že konec 15. stoletja. Vzhodni krak je istoveten z glavnim pročeljem (ki je orientirano h glavnemu dostopu) in ga karakterizira gotski portal. Na stiku južnega kraka je bila prvotna srednjeveška grajska kapela. Vanjo je vodil ravno sklenjen in bogato profiliran gotski portal.

Na začetku 16. stoletja je po vnukinji celjskega vazala Nikolaja Lengheimerja, ženi Sigmunda Villandersa, otoško gospostvo prišlo v last te južnotirolske rodbine (tudi Wilander), in sicer Sigmunda (Žige) Viljema do 1520 in nato njegovega sina Viljema do 1547 (†). To je bil tudi čas intenzivnih turških vpadov na slovenska tla, zato so podrli staro obzidje (ki je oklepalo manjše notranje dvorišče) in grad še bolj utrdili z obzidjem s štirimi valjastimi stolpi ter štirioglatim vhodnim stolpom na vzhodni strani in prav tako štirioglatim na zahodni strani ter dvižnim mostom. Na takratne pomembne prezidave opozarja letnica na vhodnem portalu. Podaljšali so vzhodni trakt in pozidana sta bila dva renesančna vogalna pomola. Tisti na severovzhodnem vogalu osrednjega dela datira v čas okoli 1520. Sloni na dveh volutno oblikovanih kompozitnih konzolah, med njima je v sredini ščitek z lastnikovim (Villandersovim) grbom. Pomemben je tudi zaradi poslikave na zunanjščini z lovsko in ribiško motiviko. Profilacija konzol in okenskih okvirjev ima značilnosti zgodnje renesanse. V podbojih renesančnega vhodnega stolpa sta vkomponirana marmorna medaljona z upodobitvijo dveh ženskih glav v reliefu.

Kratek čas je imel grad v lasti baron Janez Jožef Egkh, leta 1554 mu je polovico gospostva prepustila Ana Trautson (1559 †), vdova po Viljemu Villandersu. Leta 1560 pa je grad kupil baron Ivan Lenkovič (Lenković, Lenkowitsch), med letoma 1556 in 1567 poveljnik Vojne krajine. Lenkoviči so bili Hrvatje iz Like, ki so se v drugi polovici 15. stoletja pred Turki umaknili proti severu, na Kranjsko. Tu so postali ena najmočnejših plemiških rodbin 16. stoletja s posestjo, ki je obsegala številna gospostva v okolici Novega mesta in Metlike. Po smrti Ivana Lenkoviča 1569 je gospostvo nasledil njegov sin Jurij († 1601). Oba sta bila pomembna vojaška poveljnika, Jurij je po smrti Janeza Kobencla leta 1592 postal tudi deželni glavar na Kranjskem. V njegovem času so v zvezi z Otočcem nastale nekatere upravne spremembe: postal je sedež obsežnega deželskosodnega gospostva (to je s krvosodno oblastjo) in kasneje ob reformah Marije Terezije in Jožefa II. tudi nabornega okraja.

Na lastništvo Lenkovičev je vezana tudi naslednja gradbena faza, in sicer povečava gradu v zahodni smeri v obsegu dvorišča. Nanjo se nanaša letnica 1562 na pomolu na severozahodnem vogalu in k njej priključen italijanski napis Manfredo del Castonello fese, ki očitno priča o italijanskem mojstru. Obdobje pred baročnimi posegi v grajski sestav ponazarja Clobuciarichev krokì iz prvih let 17. stoletja.

Z Jurijem, ki je umrl leta 1601, je moška linija Lenkovičev na Kranjskem izumrla. Leta 1603 je gospostvo Otočec prevzel Karel Jurič, a ga je obdržal le za eno leto. Leta 1629 je gospostvo kupil Janez ml. Sonce (Sonze; lik si je izposodil Ivan Tavčar za istoimensko povest iz let 1885–1886, a ga je časovno pomaknil nekoliko naprej). Poplemenitena rodbina Sonce je gospodovala na Otočcu skoraj sto let. Zadnji iz rodu Volfgang Gothard je umrl leta 1713 brez otrok. V oporoki je imetje zapustil ženi Mariji Rozaliji Sonce, roj. Schweiger (Švajger), ki je umrla 1732. Gospostvo Otočec (in Gorenji Mokronog) je zapustila nečaku Franzu Karlu Schweigerju, ki je 1727 postal lastnik. Po njegovi smrti 1761 je bil priznan za lastnika njegov sin baron Franz Jožef, v času Ilirskih provinc tudi mer (župan) merije Št. Peter.

Za časa Soncev in Schweigerjev so v spremembah prevladovale težnje po udobnosti in razvoju v gospodarsko rezidenco. V 17. stoletju so verjetno nastale arkade na dvoriščni strani. V 2. tretjini 17. stoletja in v času snovanja Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689; v kateri lahko vidimo grafiko gradu Andreja Trosta) je bila arhitekturna kompozicija v bistvenih potezah zaključena. Največje spremembe je doživel južni krak. Medtem ko je hodnik v celotnem pritličnem obsegu južnega kraka arkadiran, pa je v obeh nadstropjih v obsegu mlajše dozidave zazidan in opremljen z okni. Enkrat v času baroka so do višine osrednjega vhodnega stolpa izzidali tudi oba pritlična prizidka, kapelo sv. Device Marije pa je leta 1738 takratni lastnik Franz Karel Schweiger prenesel iz južnega trakta v severozahodni obrambni stolp, potem ko je obzidje s prenehanjem turške agresije izgubilo svojo vlogo in bilo s stolpi vred preurejeno za druge namene. V novi kapeli so bogato razgiban baročni oltar opremili z Metzingerjevo sliko Brezmadežne ter tremi drugimi slikami (Sv. Trojica, Sv. Janez Nepomuk, Ana in Ignacij ter sv. Jožef, Notburga in Frančišek Ksaver), ki so bile po požigu gradu kupljene in so danes v zasebni zbirki v Knežaku. Najverjetneje za časa Schweigerjev je začel nastajati tudi park, povečali so vrt s čebelnjakom in steklenjakom, sezidali novo pristavo, oranžerijo in zasadili murve in sadno drevje.

Po smrti Franza Jožefa Schweigerja pl. Lerchenfelda leta 1817 je bilo gospostvo razdeljeno med njegove otroke, od katerih je leta 1826 Vincenc (Viktor) postal edini lastnik. Ta je bil znan po svoji priljudnosti in zavzetosti za slovenstvo. Ko je leta 1849 umrl, so posestvo podedovale njegove hčerke: Celestina (por. Vistarini), Julijana (por. Codelli), Florentina (por. Taufferer). Slednjo je portretiral Matevž Langus, nahajališče slike pa je po 2. vojni neznano in je portret poznan le kot fotografska reprodukcija.

Že kmalu (1851) so sestre dvorec prodale, in sicer baronu Gustavu Bergu in njegovi ženi Luizi. Leta 1854 sta lastnika Otočca z nakupom postala razvpiti grof Albin Margheri–Commandona in njegova žena Jožefina (roj. grofica Coreth); leta 1890 je lastnik celotnega posestva postal grof Albin. Ko je 1899. umrl, so si posestvo razdelili sin Rudolf in hčere Albina, Katinka, Florentina in Rodriga. Rodriga se je navezala trideset let mlajšega daljnega sorodnika Karla Villavicenzia, ki je 1927 postal tudi lastnik veleposestva. V lasti rodbine Margheri–Commandona je dvorec ostal do začetka 2. svetovne vojne. Takrat ga je zasegla italijanska vojska, maja 1942 pa so ga požgali partizani. (Po navajanju arh. Mušiča italijanski okupatorji 1943). Ves inventar je bil med vojno in po njej uničen in raznešen.

Takoj po 2. svetovni vojni je bila na Otočcu nekaj časa farma rac, potem pa je stavba zaradi sesipanja zidov celo za perjad postala prenevarna. Leta 1958 je bil pred grajski vhod postavljen kip Brigadirja (iz leta 1950) kiparja Lojzeta Dolinarja. Med letoma 1952 in 1961 je bila pod idejnim vodstvom konservatorja dr. Ivana Komelja in po načrtih arh. Marjana Mušiča izvedena celovita prenova. Dvorec je bil preurejen v hotelsko-turistični objekt, načrt za restavracijo je naredila arh. Milica Detoni (1954), sočasno je oživel tudi park. Skrb za objekt z okolico je prevzelo podjetje Grad Otočec, ki je pozneje prešlo pod upravo podjetja Krka zdravilišča.

Po osamosvojitvi Slovenije 1991 je Otočec večkrat prevzel vlogo protokolarne stavbe, kjer so se srečevali slovenski in hrvaški državniki. Pravico do lastništva so takrat pričeli uveljavljati nekdanji lastniki (grof Carl de Villavincenzio-Margheri). Leta 1999 je bilo območje gradu Otočec skupaj s parkom razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena in prešel je v državno last. Leta 2007 je bil dvorec ponovno prenovljen, predvsem v smislu pridobitve hotelske ponudbe.